Oljčno olje ali tudi tekoče zlato, kakor ga je Homer poimenoval, je skozi zgodovino pridobilo posebno mesto tako v prehrani kot tudi v medicini, kozmetiki in verskih obredih. Grški atleti so se z oljem mazali po celem telesu, kralje pa še vedno ob kronanju mazilijo z oljem na glavi.

V bližini italijanskega mesta Livorno so arheologi zasledili fosilizirane ostanke oljk, ki naj bi presegali starost dvajset milijonov let, toda pravo gojenje se je začelo na Bližnjem vzhodu okrog leta 5.000 pr. Kr. Pred skoraj 3.400 leti se je kultura oljk razširila iz Sirije, Palestine in Krete po južnem Sredozemlju vse do Egipta in Cipra. V 8. st. pr. Kr. so z grškimi ekspanzijami oljčni nasadi dosegli današnjo Italijo, severno Afriko ter južno Francijo. V dobi rimskega cesarstva je bila oljka prisotna na celotnem sredozemskem območju.

Grški zgodovinar Pausanias (180–115 pr. Kr.) v svojem delu Opis Grčije omenja tudi istrsko oljčno olje. O pridelavi olja na območju Slovenske Istre je ohranjenih precej pisnih virov, najbolj izčrpni so tisti med 11. in 17. stoletjem. Proizvodnja oljčnega olja je bila osrednja gospodarska panoga v Slovenski Istri do druge polovice 19. stoletja, po hudi pozebi leta 1929 pa je oljkarstvo v tem delu Sredozemlja nekoliko zamrlo. Šele v osemdesetih se je začelo ponovno širiti in sedaj gojenje oljk predstavlja pomembno kmetijsko panogo.

Drevo oljke simbolizira mir, izobilje, slavo in zmago.

Zlate kapljice te dragocene tekočine so pronicale v kosti vladarjev, preprostih ljudi in svetnikov s prepričanjem, da ima življenjsko moč. Osvetljevale so domove pa tudi zgodovino človeštva ter predstavljale hrano, zdravilo in izvoljenost tistih, ki so bili z njim maziljeni.